1912

Izsečki iz sokolskih revij:

 

Pol stoletja češkega Sokolstva, Tyršev telovadni sestav in vadbena metoda., dr. Viktor Murnik

Od strok Tyrševega vadbenega sestava naj tu navedem še borilne vaje. Tyrš sam jih je posebno ljubil ter jim v sestavu odkazal častno mesto radi vsestranskega učinka na telo, radi posebno intenzivnega duševnega delovanja, potrebnega pri njih, radi velikega njih vpliva na razvoj obrambne zmožnosti, moških vrlin, krepkega značaja.

 

 

Dr. Jindrich Vaniček

 Ko se je udeležilo češko Sokolstvo 1. 1889 prvikrat mednarodne tekme v Parizu, so bratu J. Vaničku poverili vodstvo I. tekmovalne vrste „Česke Obce Sokolske", II. vrsto je vodil brat Al. Pragr iz Kolina, vrsto »Praškega Sokola" pa br. Jul. Grumlik. Toda na vincennskem tekmovališču ni manjkalo mnogo, da se ne bi zgodila velika nesreča. Pri vaji na bradlji je počila pod orjaškim Vaničkom slaba lestvina in njena železna ost mu je pretrgala telovadno srajčico, zapustivši za sabo neznatno prasko ob rebrih — tesnejši stik lestvinske osi bi bil usodepoln. V strogem pozoru stoječo vrsto njegovih borcev je preletel strah; vsem so se pa iskrile oči od radosti, ko je Vaniček s pravim, njemu lastnim sokolskim mirom posnel raztrgano srajčico, ko pajčino raz telo ter nadaljeval tekmo na novem orodju. Sam genius Sokolstva je ščitil takrat Vanička in nam obvaroval poznejšega voditelja vseh zmagoslavnih čeških sokolskih vrst na mednarodnem tekmovališču.

Vaničkov in njegovih borcev uspeh v tej tekmi je prinesel I. vrsti Č.O.S.tretje mesto med vsemi tujimi tekmovalci ter zlato palmovo vejo in častno spominsko kolajno. Prvo mesto je dosegla takrat vrsta „Praškega Sokola", drugo pa II. vrsta Č.O.S.; za njimi so sledile šele tekmovalne vrstedrugih telovadnih organizacij. S tem preznamenitim uspehom so izšle češke sokolske  vrste  iz  prve  mednarodne  tekme.

Udeležba na pariški tekmi je bila važna za Vanička tudi še po drugi strani. Na telovadišču so nastopile posamezne inozemske telovadne organizacije z mnogovrstnimi vajami iz različnih telovadnih panog. Njihovi nastopi so nudili Vaničku mnogo novega; opazoval in motril jih je pozorno. Prišedši domov, pa je vse, kar je videl, skrbno proučil in izbral, kar je bilo dobrega in uporabnega, in je s tem obogatil sokolski telovadni program. Ugodno priliko za to mu je nudil II. češki vsesokolski zlet 1891. Tako si je pridobil  J. Vaniček že zgodaj ugled in odločilno besedo v tehničnem vodstvu in je nastopil kot mož bodočnosti, ki ga čakajo važne vodilne naloge v Sokolstvu.

Približno čez dve leti po pariški tekmi je bilo v „Praškem Sokolu" načelniško mesto prazno. Odločilni faktorji, ki so spoznali J. Vaničkovo neumorno in smotreno delavnost v tehničnem Odseku Č. O. S., so njega izbral za to važno mesto materinega sokolskega društva. Sprejel je častno ponudbo in 9. novembra leta 1891. nastopil Tyrševo dediščino. Kmalu nato so ga izvolili za načelnika Č.O.S. Ko so ustanovili leta 1908. „Zvezo Slovanskega Sokolstva", je samoobsebi umevno dobil J. Vaniček vodilno načelniško mesto. Omeniti hočemo le v glavnih obrisih Jindrich Vaničkovo delovanje v tej dobi; zakaj težko bi bilo, naštevati vse, kar je izvršil, ne da bi za eno podrobneje razpravljali zgodovino slovanskega Sokolstva zadnjih dvajsetih let — sodeloval je pač pri vsem. Ves razvoj Sokolstva v zadnjem dvajsetletju je tako tesno zvezan z Vaničkom kakor prvih dvajset let Sokolstva s Tyršem. Vrednejšega naslednika velikemu Tyršu ni mogla roditi češka mati! Vaniček se je uveljavil v „Praškem Sokolu". Prišel je iz malega društva in prevzel vodstvo močnega osrednjega društva, ki je štelo nad 1400 članov; za takratne razmere je to število nenavadno visoko. Nekateri Pražani celo niso bili zadovoljni, da je prihajal tuj načelnik od drugod in ne iz njih lastne srede. Toda Vaniček je takoj pregnal vse te pomisleke in si pridobil s svojimi očarujočimi vrlinami, s plemenitim značajem in strokovnjaškim znanjem vdanost in srca vsega članstva. Energično se je lotil vodstva in izpolnil vse nade, ki so jih stavili vanj. Na tem odgovornem mestu se je razvijal dalje in rasel z mogočno prospevajočo sokolsko idejo, toda ob vsem tem je ostal oni tihi, mili in skromni brat Vaniček, ki je stopil v osemdesetih letih preteklega stoletja v bratski krožek smichovskega Sokola. Kot vrhovni vodja Sokolstva je Vaniček poklican pred vsemi, da skrbi in dela za razvoj sokolske telovadbe na temelju Tyrševega telovadnega sestava. Ob tem pa vedno z veliko pozornostjo sledi razvijanju telovadbe pri drugih narodih in si prizadeva uvesti in v sklad spraviti s sokolskim sestavom vse, kar se dobrega pojavlja v inozemstvu. Dobro pozna vse evropske telovadne sestave. Udeležuje se vseh večjih javnih priredb inorodnih telovadnih organizacij. Zlasti pogostoma je bil dobrodošel gost na francoskih telovadiščih. L. 1895. je prišel na Sansboeufovo priporočilo celo v slovečo vojaško telovadno in mečevalno šolo v Joinville pri Parizu, inozemcu sicer nedostopno. Tu je posvetil svojo pozornost več mesecev francoski telovadbi. Predvsem se je zanimal za boks, vaje z batonom, za borbo s palicami in za mečevanje. Tako je obogatil sokolsko vadbeno tvarino z mnogim n o v im ; pri tem ni slepo posnemal vsega tujega, am pak izbiral in, če je bilo treba, prisposabljal sokolskemu sestavu. Programi čeških vsesokolskih zletov, vsak pot raznovrstnejši, kažejo te nove pridobitve. Pod Vaničkovim vodstvom pa češko Sokolstvo seveda tudi samostojno razvija vadivo ter ustvarja novosti. Posvedočil je to zlasti V. češki vsesokolski zlet. Neprecenljiva Vaničkova zasluga je tudi, da je znal vzvišati in deloma tudi šele zbuditi veselje za pravilno vadbo prostih vaj. Tudi tu se kažejo sadovi Vaničkovega proučavanja francoske telovadbe.

Kakor so bili Čehi v disciplinirani in enotni izvedbi prostih vaj v gmoti vedno prvi in so še dandanes nedosežni vsem drugim narodom, tako so bili Francozi v težkosti in raznovrstnosti prostih vaj dokaj časa pred vsemi drugimi narodi: zlasti po Vaničkovi zaslugi pa jih Čehi dandanes že presegajo tudi v tem oziru. Tehnični odsek Č.O.S., ki stoji na višku sodobne strokovne naobrazbe, vodi dr. Jindrich Vaniček s krepko in odločno roko proti stavljenemu cilju in bodri z lastno praktično in teoretično delavnostjo njegove člane k vztrajnemu delu. Dobro vedoč, da sloni prospevanje sokolskega gibanja na ramah dobrih vaditeljev in načelnikov, je odgojil tekoma svojega načelovanja na vaditeljskih tečajih češkemu Sokolstvu že več stotin teh prvih sokolskih pionirjev. In odtod vsestranski uspehi, ki so se najlepše pokazali na vsesokolskih zletih — dobro vaditeljstvo, zanesljivi telovadci.

Pri vsem svojem ogromnem delu pa nikdar ni pozabil bratskih slovanskih sokolskih organizacij ; vedno je prihitel na njihove velike zlete s svojo izbrano četo ter pokazal ž njo vzorno telovadbo. Iz obilice naj navedem samo nekoliko njegovih posetov in nastopov pri jugoslovanskem Sokolstvu. Na ljubljanskem zletu l. 1904. je bil dr. Jindrich Vaniček v sodniškem zboru in štel pri dolgotrajni tekmi še pozno zvečer ob svitu užigalic plezalcem sekunde. Žal, da so se ob tem zletu zaradi pomanjkanja časa morale izpustiti vaje njegovih telovadcev na orodju in s kiji. Na hrvaškem vsesokolskem zletu l. 1906. je pokazal s svojimi izvoljenimi telovadci jugoslovanskim Sokolom krasno borbo s kratkimi palicami. Zatem je nastopil s svojimi elitnimi borci v Belgradu in Sofiji l. 1910., na II. hrvaškem zletu v Zagrebu l. 1911. i. d. — povsod z največjim uspehom. Uspehi čeških Sokolov pri mednarodnih tekmah, so po velikem delu zasluga Vaničkova. Navaja jih k vedno krepkejšemu delu in večjemu izpopolnjevanju, pripravlja tekmovalce nad vse skrbno in tako zagotavlja vedno izredno časten uspeh, če ne zmago. Prvenstvo v mednarodni tekmi v Pragi 1. 1907., II. mesto v težki luksemburški tekmi (1. 1909.), prvenstvo pri tekmi za srebrni ščit v Londonu (1. 1910.) in prvenstvo v Turinu (1. 1911.) — vse te velike uspehe je pripisati v veliki meri napornemu delu od vseh visoko spoštovanega in ljubljenega vodje Jindre. Slovit je postal njegov govor češkim tekmovalcem po tekmi v Luksemburgu) ki jih je ž njim izpodbudil k skrajnemu naporu v sledečih dveh letih, tako da so pri tekmi v Turinu, še težji nego v Luksemburgu, bili zopet prvi. Ako bi hoteli le v podrobnem orisati njegovo delovanje na telovadnem polju, bi morali napisati celo knjigo. Razen na telovadnem polju deluje Vaniček tudi pri upravi Č.O.S. Navesti pa moramo poleg praktičnega, tudi Vaničkovo literarno delovanje. V sokolskih časopisih in spominskih listih je napisal mnogo strokovnih razprav, kritik in beležk. Samostojno so izšli v založništvu "Praškega Sokola" njegovi spisi:

"O rohovani (boks) a šermu holi dlouhou (baton)", II. izdaja l. 1910;

"O šermu Šavli", „ 0 šermu holi krštkou" in

„Vyklad cvičeni poradovych dle povelu, prijatych cvičitelskym sborem Č.O.S.“;

skupno s K. Regalom l. 1892. spominski list „Lvov a Nancy“.

 

Petdesetletnica je Vanička našla zdravega in čvrstega pri delu sredi sokolske družine v telovadnici. Prvikrat sem videl dr. J. Vanička 1. 1904. na II. slovenskem vsesokolskem zletu v Ljubljani, pozneje zopet na I. hrvaškem vsesokolskem zletu v Zagrebu 1. 1906. Imponirala mi je njegova stasita sokolska postava, njegov mirni in gotovi nastop, njegov lahki toda odločni korak. "Vitez je to" — pišejo Sokolske Besedy. — „Junak! Morete si ga lahko predočiti. Visoka junaška postava kipečih mišic; vedno ponosno vzravnana glava z visokim čelom, kjer biva plemenit in junaški duh — duh vladarski; obraz plemenitih potez, ki vam izdaja na prvi hip, da stojite pred nenavadnim možem. Gotovo pa si ne morete predstavljati pogleda, ki sije iz teh dobrotljivih sinjih oči, ki gledajo tako, kakor da pričakujejo vse v redu. Pa tudi pogled, ki prikuje k zemlji, pod katerim mirno klonejo roke in glava, beseda pa zamre na ustnicah sredi govora proti volji govornika. Kaj šele, kadar zazveni njegov glas, čist in mil in zvočen kakor „Sigmundov“ (Sigmund je farni zvon pri sv. Vitu, v Vaničkovem rojstnem okraju) od Sv. Vita, ki ga je uspaval; temu glasu moraš slediti. In sedaj uvažujte, da je ta junak v službi krasne in velike ideje, ki ji redno posveča polovico dnevnega časa. Pomislite, da ne pozna prestanka, odpočitka in utrujenosti, da dela vneto, da posveča vsak utrip svojega srca ideji, ki se ji je vdal z vso svojo globoko dušo. Pomislite, da vrši že trideset let vzgojevalno delo za plemenito idejo in da je že dvajset let načelnik mogočne skupine. Dvajset let! Koliko malih, neznatnih ljudi se je že zbralo okoli njega s svojimi željami, koliko jih je osrečil s svojo velikodušnostjo, koliko pridobil s svojim zgledom. Kakšna sila mora biti v duši, ki stoji sama, sredi nedosegajočih jo ljudi, kakor svetilnik v morju. V duši, ki vodi, kaže pot, v duši, ki je tako silna, da ne najde niti odpora, niti sebe vrednega tekmeca. V duši, ki je od vseh ljubljena, ki vse ljubi. Da, od vseh ljubljena! Ni človeka, ki ne bi vzljubil prostovoljno, otroško in vdano, pa tem bolj goreče in iz vsega srca našega dragega Jindro — kakor bratje imenujejo milega načelnika Slovanskega Sokolstva, Č. O. S. in Praškega Sokola, brata dr. Jindricha Vanička. O petdesetletnici so bila k Tebi, dragi Jindra, obrnjena srca celokupnega slovanskega Sokolstva. Tudi slovenski Sokoli smo se Te spominjali s ponosom in hvaležnostjo v srcih, visoko ceneč Tebe in Tvoje požrtvovalno delo. Iz globine naših src želimo, da bi vodil junaške slovanske sokolske čete zdrav in čil še mnoga, mnoga leta ! Na zdar!

 

 

Spomini izza prvih let Vaničkovega načelništva

„Napiši nam nekaj o Jindri. Poznaš ga dobro, poznaš ga izza krize v Praškem Sokolu, ne bo Ti to težko !“ Dragi! Kako zelo se motite! Prav vsled tega, ker ga poznam, ker ga poznam samo nekoliko več kot Vi, mi je tako težko pisati o našem Jindri. Kaj je Vaniček Sokolstvu sedaj in že dolgo časa, kaj mu je Sokolstvo dolžno — to veste sami dobro. Toda kaj nam je bil tedaj, kaj je bil prav tedaj Praškemu Sokolu in s tem Sokolstvu sploh, o tem bi moralo pisati spretnejše pero. Zato se omejim samo na kratko spominsko sliko. Ako bi Vam napisal živo resnico o tem, kako zelo smo ljubili Jindro, da, kako smo ga naravnost obožavali, bi morda rekli: „Fraze sanjavega mladeniča iz dobe idealne mladosti proti bivšemu svojemu velikemu učitelju / Toda krivo bi sodili mene in vse, ki jim je bilo dano videti ga, poslušati ga in se od njega učiti; krivico bi delali nam vsem, ki nam je bil Jindra tedaj — ne morem drugače, moram tako reči — rešitelj. In nasprotno, ako bi Vam ne napisal vsega in odkritosrčno, kar živo čutim še po dvajsetih letih, bi nesokolsko delal krivico njemu — in tega ne morem, za vse najdražje na svetu ne morem. Kaj naj torej storim, zlasti, ko mi niso prisodile Sojenice niti iskrice pisateljskih zmožnosti — ?

Ko sem naredil pred leti prvikrat izlet k Belopeškim jezerom, je bilo uprav po hudi nočni nevihti, jezera in Mangart je zakrivala gosta megla mojim očem; razočaran sem sedel na breg in čakal, zaupajoč v milosrčnost neba, in v resnici ne čisto zastonj. Pod učinkom svetlega solnca so se pričele megle polagoma gibati, se dvigati, kakor bi v gledališču počasi dvigali zagrinjalo; vidim že celo jezero, vidim na nasprotnem bregu med skalami mogočne bore; megla se redči, se vzdiga in vali dalje — razločim že tudi glavo velikana Mangarta, belo kakor lasje častitljivega starca. Toda lahke megle so še zastirale vso pokrajino in željno sem pričakoval trenutka, da zazrem pred sabo vso to krasno sliko čisto in jasno, kakršna pač mora biti za temi meglami. Tako nekako nejasno Vam sedaj pokaže moja spominska črtica našega velikega Jindro; toda ne pozabite ob tem, da je za tem zavojem megle, ki je ne morem nikakor razjasniti, da je šele tam ves Jindra, Jindra prav tak, kakršen je bil in je še sedaj in kakor ga nihče ne bo mogel orisati z besedo. Usoda mi je naklonila, da sem bil član Praškega Sokola v nemirni dobi, v dobi, ko smo nekateri izvoljenci prošli ogenj sokolskega krsta — bili celo prisiljeni odreči disciplino, kakor v Sienkiewiczevi trilogiji gospod Wolodyjowski. — Konec koncev: po nepozabni izgubi br. Reegra je prišel iz Smichova v Praškega Sokola on — Jindrich Vaniček, seveda dogovorno, v ta namen, da vlada nam „borcem“ borec nad borci. Ako sploh o kom, tedaj morem smelo reči o njem „prišel je in zmagal, da, on je zmagal še celo prej, nego je prišel.

Ni mu bilo potreba, šele pridobivati si src članstva; s svojim mirnim, moškim in krasnim pojavom, s svojimi otkritosrčnimi, jasnimi in v resnici sokolskimi očmi, iz katerih je nevarljivo odsevala dobrota, toda tudi odločnost in neomajnost, si je pridobil Jindra vsakega takoj v prvem trenotku; a kaj šele potem, ko smo ga spoznali bliže, spoznali njegovo delo, njegovo voljo, vodstvo in — cilje! Resnično, komaj se je bil pojavil, je bil že naš, naš z vsem srcem in z vso dušo, in mi, mi smo bili njegovi. Bilo nas je nekaj telovadcev, ki smo v prostem času telovadnih večerov telovadili kot vrsta, vadili in prirejali tudi tekme. Jindra, ki je spoznal takoj na prvi pogled, kaj tiči v tej »telovadni stranki", in poznal nekatere iz naše srede morda že po „ustnem izročilu" — je prišel krasnega večera — imeli smo ravno konja na šir — in rekel: „Dovolite mi, da telovadim z Vami kot gost, ki se popolnom a poda vašemu redu?“ Tableau — toda samo trenutek, potem nekaki nesokolski glasi — izraz brezmejne radosti mladih ljudi — in Jindri smo „milostljivo“ dovolili, da telovadi z nami. Mi priprosti ,,Žabarji" divjaki in on, ki smo ga ljubili in spoštovali nad vse, toda še nismo niti slutili takrat o njem ,,do kam to privede; Jindra, general nad generali, ki mu nismo bili vredni obrisati potu raz pleča po kakšnem guljenju — on pride sam, pride in prosi svoje vojake, da sme v njihovo sredo ! Morali smo ga spoštovati in ljubiti iz vsega srca. Vsi smo mu bili hvaležni in izkušali smo svojemu bodočemu načelniku pokazati naša čustva, enovito, kratko pa izrazito. Decembra l. 1891., prvo soboto načelništva br. Vanička (tako imam to napisano na diplomi), je bilo določeno, da naša ,.stranka, oziroma sodnik Eda izroči zmagovalcu diplomo. Z ,,njegovim dovoljenjem se je zgodilo to ravno na to spominsko soboto, diplomo vrle »telovadne stranke mi je izročil Jindra sam! Tako je ljubil on svoje telovadce in morda razumete, v kakšni vdanosti in ljubezni smo goreli zanj, morda verjamete, da bi šli za Vanička tudi v ogenj. Poslej se je začelo v Praškem Sokolu zopet drugo življenje, začelo se je jasniti krog in krog in posledek njegovega vpliva, njegovega dela in energije — vidimo najbolje v sedanjih uspehih, nikdar prej pričakovanih v tej velikosti in dovršenosti. Tak je bil Vaniček doma — oče telovadcev — sedaj pa izvedite, kakšen je bil tudi zunaj Prage in v življenju sploh. Nekatere izmed nas, ki smo bili iz sestrske Morave, je nazival: moji dragi, moravski Makabejci in čutili smo ob tem, da smo resnično med njegovimi ljubljenci. Takrat smo ustanavljali v južnoizhodni Moravi društvo za društvom in hoteč se v malem, narodno ogroženem mestecu „po-staviti s Prago, smo naprosili našega Jindro, da bi s svojo navzočnostjo dal našemu nastopu večjo tehtnost. Vaniček je bil tedaj rekonvalescent, poleg tega je imel dela nad glavo in nismo se nadejali, da se Vaniček odpravi na tako dolgo pot j iz Prage, ker bi izgubil najmanj dan in noč za voljo neznatnega javnega nastopa. V odgovoru, ki nam ga je poslal takoj, je navedel naš ljubi Vaniček en sam pogoj: „Čeprav ne morem izgubiti niti ure svojega časa — Vam, dragi Makabejci, ne morem odreči, pridem k Vam, ako mi dopusti zdravje. Razumete, koliko je žrtvoval stvari, ki ji je posvetil vse svoje življenje in vse svoje najboljše moči? Žrtev seveda imenujemo to samo mi — toda Jindri je bilo resnično to tako samoobsebi umevno, po njegovih načelih in po vsej njegovi bitnosti mu je bilo to celo dolžnost in zadržati bi ga bili mogli le oziri na zdravje. Ali najdete drugega takega načelnika, ki bi se odpravil na tako dolgo pot ob preobilici dela in slabotnem zdravju samo zavoljo nastopa društva, ki je štelo komaj 50 članov. Gotovo nikoli! Zakaj Jindra — in posebno tedaj — je bil samo eden, kakor je bil samo en Figner, samo en Tyrš in samo en Scheiner. Vaniček je prišel — izmed nas je ob tej priliki vzrasel vsak za par centimetrov, napete prsi so hotele počiti in take samozavesti nismo imeli pozneje morda nikdar več. Telovadni nastop na prostem je bil končan, po trdem sokolskem delu so se vrgli vsi telovadci v tok zabave in plesa. Nehvaležneži so za trenotek popolnom a pozabili veljavnega gosta. Bili smo pač še mlada piščeta. Po prvem oddihu se ozrem po ljubem gostu, iščem Vanička, iščem ga po vseh kotih, toda Jindra — kakor bi se bil udrl v zemljo; sumil sem že, da je po dovršeni dolžnosti, sam poznavajoč samo delo in dolžnost, kratkomalo odšel. Toda ne! Daleč od zabavališča v tihoti globokega gozda sem ga našel sedečega, z glavo oprtega na roke — snival je, snival veliki človek o velikem delu, ne imajoč drugih sanj in hrepenenj kakor Sokolstvo in njegovo poslanstvo, dovršeno izvedeno v vsem češkem narodu. „Jindro! Prosim te, kaj delaš tukaj? Ali se morda huduješ nad našo zabavo ?“ „Dečko, pojdi sem! Glej: kadar bo ves narod tak, kakor ste vi, kadar bo še boljši in še boljši, tedaj šele bo dobro na Češkem. Kako bi se mogel hudovati nad svojimi Makabejci? Prijalo mi je vaše pošteno delo; poiskal sem si ta tihi kotiček gozdni, da bi si ustvaril pod lepim vtiskom vašega uspeha sliko svojih sanj, sliko našega naroda, kakšen bi bil, ako bi imel jaz milijone in bi bil prost vseh drugih skrbi, da bi mogel posvečati vsak dan, da, vsako uro svojega življenja edino le sokolski stvari. Potoval bi dan na dan od mesta do mesta, od vasi do vasi in bi ustanavljal sokolska društva, bi poučeval in izpodbujal ter tako dajal domovini najboljše izmed najboljšega, sokolske junake!" Dih mi je zastajal v prsih. Ta Jindra, kakor da ne bi bil človek! Ne pozna odpočitka, ne pozna zabave! Takrat šele sem se sramoval, da smo bili mi tamkaj vdani glušilnemu veselju, on pa tu v samoti, vdan edino le svoji ljubezni, Sokolstvu, vdan brez oddiha in utrujenosti. Toda nisi sanjal takrat zastonj, niso bile to sanje, mamljive, umišljave. Vse Tvoje velikansko delo, vsa Tvoja ljubezen je prinesla narodu najboljše plodove, plodove, o katerih se nam ni nikdar sanjalo, plodove, ki zbujajo občudovanje in tudi zavist vsega sveta! Predragi Jindrich neizmerni hvali, ki Ti jo dolguje češki narod, k neštetim čestitkam iz vseh krajev Evrope in Prekomorja sprejmi tudi najudanejši izraz moje hvaležnosti: sokolski stisk Tvoji oblagodarjeni desnici z zagotovilom, da mi je še danes tako, kakor pred dvajsetimi leti največji ponos, da sem smel kdaj Tebi reči: brat!

 

 

 

Mohamedanski Sokol v Mostaru. Kakor poročajo »Sokolske besedy“, je bilo ustanovljeno v Mostaru mohamedansko sokolsko društvo. Takoj v pričetku se je priglasilo 70 članov. Srbsko bosansko-hercegovsko čosopisje pozdravlja prav prisrčno mohamedanske sokolske brate.

 

 

 

Vestnik slovenskega Sokolstva., Slovenska sokolska zveza.

 Z vezni tečaj za izobrazbo vaditeljev . Tehnični odsek S.S.Z. je priredil od 25. avgusta do 8. septembra 1912. tečaj za izobrazbo sokolskih vaditeljev. Namen mu je bil, udeležnike izuriti v redovnih in v prostih vajah praktično kolikor mogoče temeljito, v drugih strokah in v teoriji pa jim podati toliko pouka, kolikor to dopušča kratki čas 14 dni. Pouk je trajal po 10, včasih tudi 11 ur na dan. Redovnim vajam, prostim vajam in boksu je bilo odločenih po 5 ur na dan, včasih tudi več; vajam na orodju in z orodjem po 2 do 3 ure na dan; ostali čas je bil odmenjen predavanjem o teh predmetih: o vadbenem sestavu in metodi; o zgodovini češkega, slovenskega Sokolstva in Sokolstva v drugih slovanskih narodih; o telovadbi pri neslovanskih narodih; o telovadbi pri starih Grkih; o sokolski misli in sokolski vzgoji; o sokolski organizaciji, sokolski statistiki; o nauku I o nagovoru; o tekmovalnem redu S. S. Z.; o anatomiji in o prvi pomoči pri nezgodah. Tečaj je vodil br. dr. V. Murnik, razen njega so poučevali bratje B. Drenik, T. Burgstaller, St. Vidmar, A. Poženel in Fr. Štrukelj, medicinske predmete br. dr. Oražen. Tečaja se je udeležilo 42 bratov iz 33 društev. Do konca jih je vztrajalo 36. V nedeljo, dne 8. sept. se je vršila tekma v zletnih prostih vajah v vseh 5 sestavah ter imela vkljub namenoma kar najstrožji presoji jako lep uspeh. Ker so imeli nekateri bratje odpotovati že v soboto zvečer ali v nedeljo zjutraj, se je udeležilo tekme le 30 bratov. Najboljši uspeh je dosegel br. Fran Miklavec (Trst): 50 točk (100%), za njim br. Valentin Appe (Novo mesto): 49,5 točk (99%), brata Fran Gruden (Trst) in Vladko Požar (Verdela) pa po 49 točk (98%). Drugi so dosegli: eden: 48,5, eden: 48, štirje: 47,5, štirje: 45, dva: 44,5, eden: 43,5, dva: 41,5, eden: 41, štirje 39, po eden: 38,5, 38, 37,5, 34, 33 in 27,5 točk. Po razglasitvi uspehov tekme in po vzbudnih govorih bratov načelnika in staroste S.S.Z. so se bratje prisrčno poslovili od svojih učiteljev. Pokazali so v tečaju izredno vztrajnost. Naj bi jim ne omahovala tudi ne v prihodnje, naj bi se vztrajno na temelju, pridobljenem v tečaju, izobraževali dalje pa svoje znanje s pridom uveljavili v svojih društvih.