1913

Izsečki iz sokolskih revij:


Slovenci na mednarodni tekmi v Parizu. Miroslav Ambrožič

Dne 16. novem bra 1913 se je vršila v Parizu 40 letnica Unije francoskih gimnastov (Union des Societes de Gymnastique de France) in obenem šesta mednarodna tekma, ki jo je priredila evropska mednarodna telovadna zveza. Vsa prireditev je bila pod pokroviteljstvom predsednika francoske republike Poincareja in pod častnim predsedstvom francoskega ministra notranjih stvari M. Klotza. Slovenska Sokolska Zveza je od l. 1907. članica evropske mednarodne telovadne zveze; udeležuje se tudi ves ta čas delovanja te zveze in njenih prireditev. Dosedaj se je udeležila že treh mednarodnih tekem (v Pragi, Luksemburgu, Turinu) in pričakovalo se je, da se udeleži tudi letošnje tekme; po sklepu odbora se je vabilu tudi odzvala.

Za sodnike so bili izmed Slovencev določeni bratje: Jože Smertnik, načelnik celjske župe, Bojan Drenik, podnačelnik Slovenske Sokolske Zveze in Miroslav Ambrožič , načelnik tržaške župe. Odprave v Pariz so se poleg tega udeležili od S.S.Z. določeni zastopnik br. Berce, dalje nač. idrijske župe J. Novak, brat Seidl iz

Šiške in gdč. M. Voduškova iz Ljubljane.

Zvečer smo bili v telovadnici Voltaire. Imel se je pričeti tu javni del vse prireditve; ob 9. zvečer se je zbralo na galerijah mnogo občinstva, zlasti mnogo pariških Čehov.

Pri tej priliki je govoril Charles Cazalet, predsednik Unije francoskih gimnastov, nato pa je prečital tajnik te Unije daljšo razpravo M. de Coubertina o novem načinu boksanja na konju. To novost so tudi pokazali

takole: Prišla sta dva boksarja v tankem trikotoblačilu. Prvega so posadili na konja (telovadno orodje) ter s trakovi privezali njegove noge h konjevim; nato ga je drugi začel napadati na več načinov z različnimi udarci in sunki. Ko sta pokazala vse načine, sta se oddaljila med burno pohvalo.

Sredi dvorane so nastopile tekmovalne vrste : spredaj beljijska , potem češka , dalje italijanska , luksemburška , slovenska (v sokolskem kroju) in francoska .

K orodjem , kjer odločuje strokovnjaška sodba sodnikov, so bili dodeljeni večinoma zastopniki romanskih narodov: za bradljo 1 Italjan in 1 Luksemburžan, za kroge zopet 1 Italijan in 1 Luksemburžan, za drog je bil Smertnik z Belgijcem in pri konju Očenašek s Francozom.

Ob največji napetosti si je stopilo nasproti šest narodov. Vedelo se je, da so vse vrste dobro pripravljene, znalo se je tudi, da se v tej tekmi napno vse sile, da bi prekosili romanski narodi Slovane. Francozi in Italijani so pričakovali, da dosežejo prvo mesto. Čehi pa so bili pripravljeni na te tekmece; Belgijci in Luksemburžani so pričakovali svoj uspeh le pred Slovenci naši pa so zopet videli svoje mesto v prvih vrstah. Odločevale bodo petindvajsetinke točk, treba je ohraniti vsak ulomek, ničesar izgubiti, vse pridobiti. Gotovo je bilo to bodrilno, in dasi je vsled notranje razburjenosti pobledelo marsikako lice, vendar se je videlo večini junaško razpoloženje.

Predsednik mednarodne zveze in vodnik tekme, M. Cuperus, je pričo sodnikov položil na mizo šest enakih zavitkov s polami za zaznamke sodnikov in številkami za tekmece. V vsakem zavitku je bila tudi številka, ki je določila red, po katerem im ajo nastopati vrste v tekmi. Vodniki posameznih vrst so po abecednem redu jemali zavitke z mize. Slovenci smo bili po tem redu zadnji in Murnik je vzel to, kar je ostalo. – Ko so zavitke odprli, smo videli, da se tekmuje v temle redu : I. Slovenci, II. Čehi, III. Belgijci, IV. Italijani, V. Luksemburžani, VI. Francozi. Slovenci so bili že četrtič izžrebani za prve. Sodniki so se pripravili. Cuperus je zaklical: Slovenska Sokolska Zveza ! in pričel se je boj.

Vaje so bile izvedene vzorno; strogi sodniki pa so bili vendar skopi z 10 točkami. Izgubili so pri prostih 11 točk. Sicer malo, toda vendar preveč, in že tedaj se je dalo misliti, ali je popolnoma zanesljiva taka sodba, kjer odločujejo posamezniki sami; saj je ravno sodniški posel v takih primerih zelo težaven in vsekakor je bolje, ako ima tudi docela nepristranski sodnik poleg sebe še koga, ki ga opozori na stvari, ki jih sam ni videl ali v drugem primeru videl pretemno. To je pa potrebno posebno še tukaj, ko so sodniki navadno oni, kateri so bili poprej navzočni pri pripravah posameznikov. Vtisk lastnih telovadcev ostane tako trdno, da ga je za popolno objektivnost mogoče izbrisati le z mnenjem sodnika, ki je bil navzočen pri kaki drugi vrsti. Sodba posameznikov zatorej ne more biti popolnoma zanesljiva, in v tem oziru naj bi se izkušale popraviti pomanjkljivosti.

Med izvajanjem sem pa opazil nekaj, kar iznova dokazu je potrebo preureditve sodniškega posla. Medtem je izvajala italijanska vrsta proste vaje. Italijanski sodnik je gledal na to vrsto ves čas, ko je vajo izvajal Sever na bradlji. Njegov sosodnik pa je večino časa gledal v zvezek. Vsiljuje se nam zatorej vprašanje, kako je nastala znamka. Kontrola ni mogoča, ker so znamkovali tajno. Slične stvari so pravili tudi drugi.

 

Slovenci na mednarodni tekmi v Parizu, Miroslav Ambrožič

…nam se je zdelo to čudno, saj polagamo popolnoma drugo važnost na telovadbo v svojih telovadnih društvih in pri prireditvah. Štiridesetletnica Unije: vse se je izvršilo z mednarodno tekmo samo, z nastopom boksarjev na konju, s prostimi vajami tridesetih telovadcev in defilejem zastav, potem pa banketi, dineji, govori. Kje se more to primerjati z nastopi sokolskih zvez?